- Moč glasbe
Duhovniki in politiki so se od nekdaj zavedali ogromne moči glasbe. »Glasba ima veliko moč,« je pripomnil že Ernst Bloch, Elias Finder je filozofiral o fenomenu ritma, ki daje formirani množici vtis veličine, enotnosti in stabilnosti.
Tudi drugi mogočneži so uporabljali glasbo in jo še uporabljajo. Ob padcu berlinskega zidu so vsi pomembni nemški politiki brundali nemško himno. Tudi nesrečne dogodke 11. septembra je poskušala vlada spontano olajšati z glasbo. Na večer po napadih so zbrani kongresniki na stopnišču pred Kapitolom zapeli God bless America. Z eno samo pesmijo so dali tolažbo celotni naciji.
Podobno je s cerkvijo. Službe božje si pri katolikih brez liturgičnega petja ne moremo predstavljati. Šele »musica sacra« ji daje njeno posvečeno podobo. Besedilo v glasbi namesto v običajnem govoru duhovno združi skupnost – moč zbuja zavest. V reformaciji se je ta obrnila proti Rimu: bojna pesem Martina Luthra Trden grad je naš bog je združila protestante in jim dala pogum, da so se uprli katolikom.
Raziskovalci potrjujejo v svoji teoriji skupnosti predvsem to združujočo moč glasbe, medtem ko lahko o natančni poti človeka h glasbi le ugibamo.
Domnevno naj bi imela pri t<em pomembno vlogo »sinhronizacija skupine«. Tako imenujejo raziskovalci proces, ki se je začel, ko so naši predniki začeli tuliti v en glas. Počasi se je kaos umiril, nekako tako kakor se pri odobravanju nekako avtomatsko prične ritmično ploskanje. Enoten glas iz številnih grl je zelo učinkovito prestrašil sovražnika in dal posameznikom občutek, da so del močne skupnosti.
»Dobro organiziran klic naredi morda veliko večji vtis kakor kakofonija iz številnih posameznih glasov,« meni raziskovalec Geissmann. Pri roki ima tudi teorijo, zakaj se je vpitje spremenilo v prepevanje: v primerjavi s klici je lahko pesem veliko učinkovitejša, ker se sliši dlje časa in na večjo razdaljo.
Iz te pogum vlivajoče in strah zbujajoče predhodnice glasbe naj bi se po mnenju raziskovalca enakovredno razvila glasba in govor.
»Morda so se predniki že pred razvojem jezika sporazumevali s preprosto glasbo,« domneva Eckart Altenmüller. Psiholog Kölsch gre še korak naprej: »Brez izrazitega razumevanja glasbe se sploh ne bi mogli naučiti nobenega jezika.«
Raziskovalec opozarja na tako imenovano prozodijo, tista poudarek in ritmiko, ki sta lastna vsakemu jeziku in nosita čustveno sporočilo izrečenega. Ob tem je Kölsch v novih raziskavah odkril, da glasba v možganih aktivira ravno center, ki velja za enega najpomembnejših centrov za govor: Brocov center. Osupljivo je, da poteka tam avtomatska obdelava glasbenih struktur celo hitreje in se začne pri zgodnejši starosti kakor razvoj govora – neodvisno od tega, ali hodijo otroci k pouku glasbe ali ne.
»Muzikalnost je prastara človeška sposobnost,« povzema teorije Ian Cross s Cambridgea. Znanstvenik gleda na glasbo kot na svojevrstno »igrišče« zavesti. Prav zato ker lahko glasbo v jedru prosto interpretiramo, dovoljuje kreativni tok misli in razvoj domišljije, kar je nujno za razvoj možganov.
Šele igračkanje s toni naj bi po znanstvenikovem mnenju omogočilo velik korak naprej v razvoj duha, ki je praljudem utrl pot iz džungle. »Brez glasbe morda ne bi nikoli postali ljudje,« meni Cross.
